Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sva postala ob potoku in privezala konje ob mogočno drevo pomarančevca. Iz popotne bisage je potegnila hlebec kruha, kos masla in med, odtrgala nekaj slastnih sadežev z drevesa in malica je bila nared. Ko je od nekod potegnila še steklenico sladkega medenega vina in v belo tkanino zavite piškote, ki nama jih je ob prejšnjem postanku pri starem mlinu v roko stisnila stara ženica, sem bil prevzet. Od daleč je nosilo vonj po morju, dišali so sadeži drevesa, v katerega senco sva legla in dišala je njena čokoladna koza. Z zvonkim smehom me je potegnila na noge, rekoč: ‘Pridi! Do evinega gaja je še dolga pot!’