Moskva je bila prazna. Ljudi je bilo v nji še nekaj, zakaj petdesetina nekdanjih prebivalcev je bila ostala; a bila je prazna. Prazna je bila kakor odmirajoč čebelji panj brez matice.

V panju, ki je izgubil matico, ni več življenja, a vendar se zdi površnemu pogledu še prav tako živ kot drugi.

Prav tako veselo rojé v vročih žarkih poldanskega sonca čebele okrog brezmatičnega panja kakor okrog drugih, živih panjev; prav tako diši že od daleč po medu; prav tako letajo čebele iz njega in vanj. Ali treba ga je samo pazljivo pogledati, pa vidiš, da v tem panju ni več življenja. Čebele letajo drugače kakor v živih panjih, in čebelarja osuplja drugačen vonj in glas. Čebelarjevemu trkanju ob steno bolnega panja odgovarja – namesto prejšnjega, trenutnega, družnega odgovora brenčanje desettisočev čebel, ki so grozeče dvigale zadke in s hitrim udarjanjem kril povzročile tisti zračni življenjski glas – osamljeno, raztreseno brenčanje, ki se hrupno razlega na raznih krajih praznega panja. Iz žrela ne prihaja, kakor nekdaj, opojni, dehteči vonj po medu in strupu, niti ne udarja iz njega toplota polnih shramb, ampak z vonjem medú se druži smrad po praznoti in gnilobi. Pri žrelu ni več nekdanjih straž, pripravljajočih se na pogin v obrambo panja, dvigajočih zadke k višku in trobečih na poplah. Nič več tistega zvenenja in delavnega utripanja, podobnega vrenju; slišati je samo neskladni, raztrgani šum nereda. V panj in iz panja smukajo plašno in spretno črne, podolgaste, z medom omazane čebele – roparice; te ne pikajo, ampak beže pred nevarnostjo. Prej so letale v panj samo otovorjene čebele, iz panja pa prazne; zdaj letajo iz njega otovorjene. Čebelar odpre spodnji pokrov in se zagleda v spodnji del panja. Namesto črnih, mirno in marljivo se trudečih delavk, ki so prej v kitkah visele do dna, držeč druga drugo za noge, in z neugnanim delovnim šepetom gradile sat, blodijo zaspane, shujšane čebele raztresene po dnu in stenah panja, vsaka v svojo stran. Namesto čistih, s klejem oblepljenih in s pahljanjem kril pometenih tal leže na dnu drobtinice satovja, odpadki čebel, polmrtve čebele, ki komaj še gibljejo z nožicami, in čisto mrtve, ki jih nihče ne spravi v kraj.

Čebelar odpre zgornji pokrov in ogleduje vrh panja. Namesto gostih vrst čebel, ki so vesele v vseh presledkih satovja in grele zarod, vidi umetno, zapleteno delo satov, vendar ne več v tisti deviški podobi, ki jo je prej imelo. Vse je zapuščeno. Grabežljive črne čebele hitro in potuhnjeno švigajo po delavnicah; domače čebele, shujšane, krotke in zaspane kakor starke, počasi blodijo okrog in se več ne vtikajo in za nič ne menijo, kakor da bi bile zgubile zavest življenja. Troti, sršeni in metulji v svojem poletu brezmiselno trkajo ob stene panja. Časih se ponekod med satovi z mrtvim zarodom in medom začuje jezno brenčanje z raznih strani;časih je videti kje dve čebeli, ki po stari navadi in spominu pospravljata notranjost panja in vneto napenjata vse moči in vlečeta mrtvo čebelo ali čmrlja s poti, sami ne vedoč, zakaj to delata. V drugem kotu se dve stari čebeli leno mikastita ali trebita ali pitata druga drugo, sami ne vedoč, ali delata to iz sovraštva ali iz prijateljstva. Na tretjem kraju se truma čebel, ki teptajo druga po drugi, loteva kake žrtve in jo bíje in duši pod seboj. In oslabela ali ubita čebela pade kakor puh počasi in lahno z vrha med nakopičena trupla.

Čebelar razvrne dva od srednjih satov, da bi videl gnezdo. Namesto prejšnjih gostih črnih kolobarjev čebel, ki jih je na tisoče ždelo s hrbtom ob hrbtu in varovalo skrivnosti rodnje, vidi stotine klavrnih, na pol živih, dremajočih čebeljih okostnjakov. Skoraj vse so pomrle, same ne vedoč, da umirajo, sedeč na svetinji, ki so jo varovale in ki je ni več. Okrog njih diši po gnilobi in smrti. Samo nekatere od njih še gibljejo, se vzdigujejo, iznemoglo letajo okrog in sedajo sovražniku na roko, preslabotne, da bi ga mogle pičiti in umreti; ostale, mrtve se lahno kakor ribje luskine usipljejo na tla. Čebelar zapre pokrov in zaznamuje panj s kredo, da ga o pripravnem času izreže in zažge.

Tako prazna je bila Moskva, ko je Napoleon…